Srčna fibroza v porastu: Nova dognanja rešujejo življenja!

Srčna fibroza v porastu: Nova dognanja rešujejo življenja!

Srčna fibroza je progresivna bolezen, ki povzroči nastanek vezivnega tkiva v srčni mišici. To ima resne posledice za delovanje črpalke in lahko vodi do motenj v prenosu električnega signala. Nedavna študija Univerze v Freiburgu in Tehnološkega inštituta Karlsruhe (KIT) je pokazala, da lahko srčna fibroza pomembno prispeva k srčnim aritmijam, ki so lahko še posebej nevarne med fizičnim naporom. Glasno KIT Razumevanje električne prevodnosti pri srčni fibrozi je bilo doslej premalo raziskano.

Raziskovalna skupina je za poglobitev svojih ugotovitev uporabila računalniško podprte modele in digitalne dvojčke. Optično slikanje in 3D računalniški modeli mišjih src so pokazali, da fibrotično tkivo deluje kot "nizkofrekvenčni filter" na električne signale. To lahko vodi do upočasnjenega ali blokiranega prenosa električnih impulzov. To je še posebej pomembno za aritmogeno kardiomiopatijo, genetsko bolezen srčne mišice, ki se pogosto pojavi pri mladih.

Aritmogena kardiomiopatija

Aritmogena kardiomiopatija (ACM) je genetska bolezen srčne mišice, za katero je značilno fibromaščobno tkivo v miokardu. To stanje lahko povzroči ventrikularne aritmije in nenadno srčno smrt, kot je npr NCBI opisuje. Prejšnje domneve, da je bil primarno prizadet desni prekat, so se izkazale za preozke. Lahko je prizadet tudi levi prekat.

Diagnoza te bolezni je pogosto multiparametrična, s posebnimi merili, ki so jih razvili mednarodni strokovni odbori. Zdravljenje je namenjeno preprečevanju nenadne srčne smrti in lajšanju simptomov srčnega popuščanja. Možne možnosti zdravljenja vključujejo vsaditev defibrilatorja, medikamentozno terapijo in katetrsko ablacijo.

Diagnoza srčnih aritmij

Zdravniki pogosto postavijo predhodno diagnozo srčne aritmije na podlagi simptomov. Pomembni dejavniki so pojav palpitacij in okoliščine, v katerih se začnejo in končajo. Za natančno določitev vrste in vzroka aritmij se uporabljajo različni diagnostični postopki. Elektrokardiogram (EKG) je najpogostejši način za snemanje električnih signalov, ki sprožijo srčni utrip, poroča MSD.

Dolgoročno spremljanje srčnega ritma je mogoče izvajati s prenosnimi napravami EKG, ki se lahko uporabljajo za obdobja od 24 ur do dveh tednov. V nekaterih primerih je za diagnosticiranje redkih in nevarnih aritmij morda potrebna vsadljiva snemalna naprava.

Kombinacija sodobnih rezultatov raziskav srčne fibroze in uveljavljenih diagnostičnih metod za odkrivanje srčnih aritmij bi lahko zelo koristila klinični praksi. Ciljni stresni testi so ključni za diagnozo, zlasti pri bolnikih z aritmogenimi kardiomiopatijami, in pomagajo optimizirati diagnozo in zdravljenje.