Lovci iz kamene dobe: raziskovalci razkrivajo mobilnost v dolini Mgwayiza!

Lovci iz kamene dobe: raziskovalci razkrivajo mobilnost v dolini Mgwayiza!

Mednarodna raziskovalna ekipa Univerza v Tübingenu in Senckenberg Society for Natural Research sta preučevala mobilnost kamenodobnih lovcev in nabiralcev v južni Afriki. Poudarek je na regijah v dolini Mgwayiza v Eswatiniju, na mejah z Južno Afriko in Mozambikom. Raziskovalci so analizirali obdelana kamnita orodja z najdišč, starih do 40.000 let, in prišli do zaključkov o gibanju zgodnjih ljudi.

Ekipa, ki jo vodi dr. Gregor D. Bader, je svoje rezultate objavila v Journal of Archaeological Science. Študija vključuje različna najdišča in vire surovin, ki pomagajo razumeti poti lovcev in nabiralcev. Ti zgodnji ljudje so zbirali pomembne materiale, kot so rdeči jaspis, zeleni kalcedon in črni roženec. Rezultati študije kažejo, da so preleteli impresivne razdalje med 30 in 100 kilometri.

Surovine in njihova geokemijska analiza

Raziskava uporablja zbirke iz Narodnega muzeja v Lobambi in se osredotoča na kamnite artefakte iz najdišč Hlalakahle, Siphiso, Sibebe in Nkambeni. Skupaj z dr. Brandi MacDonald iz raziskovalnega reaktorja Missouri sta uporabila analizo nevtronske aktivacije, da bi ugotovila izvor kamnov. Ta analiza geokemičnih prstnih odtisov je omogočila geografsko razporeditev surovin. Osupljivo je, da imajo orodja iz zelenega kalcedona in rdečega jaspisa enak prstni odtis kot nahajališča v dolini Mgwayiza.

Raziskava je tudi pokazala, da so kamne morda prevažali po lokalnih rekah, čeprav so bile med viri in najdišči velike razdalje. Pomemben vidik je spoznanje, da so se barvne nastavitve sčasoma spremenile. Medtem ko sta bila črno-beli roženec in zeleni kalcedon priljubljena v srednji kameni dobi, je bil v kasnejši kameni dobi prednost rdeči jaspis. Naslov študije je: »Dekodiranje znanja lovcev in nabiralcev ter selektivna izbira litičnih surovin v srednji in kasnejši kameni dobi v Eswatiniju.«

Genetske povezave med Evropo in Severno Afriko

Drugo pomembno področje raziskav so genetske povezave med zgodnjimi evropskimi lovci in severnoafriškimi populacijami. Najnovejše študije o genetski zgodovini vzhodnega Magreba, objavljene v strokovni reviji Narava, kažejo, da so imeli ljudje v tej regiji, ki vključuje današnjo Tunizijo in severovzhodno Alžirijo, evropske prednike pred več kot 8000 leti.

Analiza DNK devetih posameznikov iz arheoloških najdišč, starih med 6.000 in 10.000 let, zagotavlja prve genetske dokaze o kamenodobnih morskih potovanjih po Sredozemlju. Te ugotovitve temeljijo na neposrednih genetskih ugotovitvah in dopolnjujejo arheološka izkopavanja. David Reich, populacijski genetik na medicinski šoli Harvard, poudarja, da obstaja vrzel v znanju o zgodovini Severne Afrike. V nasprotju z Zahodnim Magrebom, kjer je prevladovala dediščina evropskih kmetov, se je v Vzhodnem Magrebu prvotna dediščina ohranila, ljudje pa so kljub uvedbi domačih živali še naprej živeli kot lovci in nabiralci.

Poleg tega je bilo ugotovljeno, da ima moški iz tunizijskega kraja Djebba približno 6 % njegove DNK, ki izvira iz evropskih lovcev in nabiralcev. Te najdbe dokazujejo, da so se severnoafriški predniki in Evropejci srečali pred približno 8500 leti. Analiza tudi kaže, da so obsidian z otoka Pantelleria našli na tunizijskih arheoloških najdiščih, kar kaže na trgovske stike.

Menijo, da so lovci in nabiralci potovali čez Sicilsko ožino v lesenih kanujih. Vendar je treba opozoriti, da je veliko potencialnih postankov, ki bi lahko bili pomembni za raziskovanje teh poti, zdaj pod vodo. Rosa Fregel, ki je vključena v študije, opisuje odkritje kot pomembno in od prihodnjih raziskav pričakuje nadaljnja presenečenja.

Genealoški diskurz poroča, da starodavne analize DNK potrjujejo obstoječe skeletne hipoteze in kažejo na genetsko odpornost vzhodnega Magreba. To območje kaže manjši vpliv evropskega kmetijstva in je dragocen vir za razumevanje selitev in prilagajanja prebivalstva v kameni dobi.