Papež Frančišek: Zapuščina, polna nasprotij in izzivov!

Papež Frančišek: Zapuščina, polna nasprotij in izzivov!

Papež Frančišek je 22. aprila 2025 umrl na velikonočni ponedeljek v starosti 88 let. Njegov pontifikat so zaznamovale obsežne spremembe in množica izzivov, ki so prizadeli ne le Katoliško cerkev, ampak tudi svet nasploh. Profesor Michael Seewald z Univerze v Münstru naredi pregled in opisuje Frančiška kot osebnost, ki so jo mnogi dojemali kot »zelo dostopno«, še posebej v vlogi pastorja. Kljub temu pa je kot najvišji voditelj katoliške cerkve lahko deloval tudi odmaknjeno.

Seewald poudarja, da Frančišek pogosto velja za "nedokončanega", kar je natančen opis za vsako papeštvo. Posebej velja izpostaviti pomen, ki ga pripisuje ekonomski kritiki in okoljski etiki, ki sta vplivali tudi zunaj meja Katoliške cerkve. Postal je glas prikrajšanih in se močno zavzemal za zaščito podnebja. Vendar pa njegove reforme znotraj cerkve kažejo mešane rezultate.

Reforme in izzivi

Frančišek je imel velike ambicije reformirati cerkev, a ne da bi jo popolnoma preobrazil. Zahteva po duhovno-pastoralnem kvantnem preskoku je bila osrednja skrb njegovega mandata. Z opazno potezo je med božičnim sprejemom leta 2014 predstavil »katalog bolezni« rimske kurije, ki je obsodil težave, kot so občutki nepogrešljivosti in duhovna okamenelost. Njegov cilj je bil narediti kurijo bolj misijonarno in okrepiti vlogo laikov in žensk na vodilnih položajih, zlasti v novem temeljnem zakonu, ki je začel veljati na binkoštni dan 2022.

Frančišek je izvedel številne reforme, zlasti v vatikanskih financah, in omejil »staro mašo«. V začetku leta 2021 je vzpostavil tudi »sinodalni proces«, ki je bil namenjen spodbujanju novega načina odločanja v cerkvi. Ti pristopi dokazujejo prizadevanje za dialog prek verskih in političnih meja ter iskanje odgovorov na izzive sodobnega sveta.

Dediščina usmiljenja

Osrednja tema njegovega papeževanja je bilo usmiljenje, ki ga je zasidral ne le v nauku, ampak tudi v dejanjih. Novembra 2015 je odprl »Sveto leto usmiljenja« v Srednjeafriški republiki. Frančišek si je vedno prizadeval graditi mostove, zlasti v dialogu z drugimi religijami, na primer z izjavo iz Abu Dabija, ki je ustvarila nove pristope v medverskem sodelovanju.

Ko pa je šlo za vprašanja socialne pravičnosti in enakosti, je njegova reforma pogosto zaostajala za pričakovanji. Čeprav je kritiziral razmere v rimski kuriji in obnašanje nekaterih dostojanstvenikov, so njegove izjave o pravicah žensk in istospolnih parih pogosto ostale zgolj retorične narave. To je povzročilo določeno mero negotovosti glede konkretne implementacije njegovih teorij in idealov.

Seewald prihajajoči konklave vidi kot pomemben trenutek, ki ni povezan le z izvolitvijo novega papeža, temveč tudi z odločilnimi odločitvami o smeri prihodnosti katoliške Cerkve. Frančišek nikoli ni želel, da bi ga imeli za velikega teologa in ni imel ne teološkega videza ne posebnih favoritov za naslednji konklave.

Zapisi njegovega papeževanja kažejo, da je imel papež Frančišek trajen in kompleksen vpliv na katoliško Cerkev in širše. Izziv izpolnitve zahteve o »svetovni cerkvi« ostaja osrednja točka razprave za njegove naslednike in celotno katoliško skupnost. Čeprav se ga bomo spominjali kot spodbujevalca in reformatorja, se razkriva tudi globlje neskladje med zastavljenimi cilji in uresničenimi spremembami.

uni-muenster.de poroča, da se Frančišek spominja kot glas prikrajšanih in zagovornik okoljske in ekonomske kritike. vaticannews.va razpravlja o obsežnih reformah svojega pontifikata in izzivih, ki jih predstavljajo. Seewald zaključuje z ugotovitvijo, da ima vsako papeštvo uspehe in poraze in Frančišek ni izjema.