Nova študija: Kako nacistična doba oblikuje kulturo spomina v Evropi!

Nova študija: Kako nacistična doba oblikuje kulturo spomina v Evropi!

Mednarodna študija, ki jo je vodila dr. Fiona Kazarovytska z Univerze Johannesa Gutenberga Mainz (JGU), preučuje dojemanje lastnega prebivalstva v obdobju nacizma v Evropi. Rezultati te prelomne raziskave so bili objavljeni v reviji *Politična psihologija* in temeljijo na spletni anketi 5474 ljudi iz osmih evropskih držav: Belgije, Francije, Litve, Nizozemske, Avstrije, Poljske, Ukrajine in Madžarske. Udeleženci so bili izbrani tako, da so reprezentativni glede na starost in spol, da bi dobili čim bolj celovito sliko.

Cilj študije je raziskati spomine ljudi na vlogo njihovega prebivalstva pod nacistično okupacijo. Anketirance so prosili, naj se na lestvici od 1 do 7 strinjajo z izjavami, kot sta "Ljudje v moji državi so bili preganjani, ker so se upirali" ali "Prebivalstvo ni imelo druge izbire, kot da sodeluje z nacisti." Presenetljivo je, da obstaja dosleden vzorec spominjanja: v mnogih državah so lastni predniki pogosto dojeti kot »junaki žrtve«, ki so hkrati trpeli in se uprli.

Kolektivni spomin in nacionalna identiteta

Osrednja ugotovitev študije je splošno razširjena ideja, da je sodelovanje z nacističnim režimom večinoma posledica strahu ali prisile. Vendar pa je zgodovinsko dokazano, da so številne vlade in sloji prebivalstva aktivno sodelovali z nemškim okupatorjem. Vendar je to ideološko motivirano sodelovanje pogosto manj poudarjeno v kolektivnih spominih kot pripovedi o žrtev in junaštvu.

Ta oblika moralne samolokacije je lahko globoko zakoreninjena v psiholoških mehanizmih kolektivnega spomina. Podobni vzorci so že bili dokazani pri nemškem prebivalstvu in kažejo, da te oblike samopoveličevanja obstajajo tudi v drugih evropskih družbah, kljub različnim zgodovinskim vlogam, ki so jih imele te države. Zdi se, da pozitiven prikaz vloge prednikov služi kot strategija za ohranjanje nacionalne identitete.

Zgodovinski konteksti: beg in izgon

V širšem kontekstu kulture spomina sta beg in izgon Nemcev v letih 1944/45 pomembna tema. Desetletja je razprava o nemških žrtvah in njihovem trpljenju veljala za žaljivo in nazadnjaško. Šele z odpiranjem železne zavese v devetdesetih letih se je ta tema vrnila v javno razpravo. Avtorji, kot so Verena Dohrn, Martin Pollack in Ralph Giordano, so s svojimi deli odločilno prispevali k obravnavi tematike.

Posebej pomembna je bila novela Günterja Grassa Im Krebsgang, ki velja za preboj v razpravi. V zadnjih desetletjih so imeli beg, izgon in bombardiranje osrednjo vlogo v medijih in znanosti. Za ustanovitev centra proti izgonom se je odločil tudi bundestag, čeprav je njegova lokacija sporna.

Psihološki učinki in prihodnji izzivi

Psihološki vpliv premestitve je resen. Mnogi od prizadetih trpijo za posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) in drugim čustvenim stresom. Poleg tega kolektivno spominjanje povzroči spremembo percepcije bega in izgona. V tretji fazi kolektivnega spominjanja, ki se je začela po letu 1989, mnogi iščejo identiteto in korenine, medtem ko srečanja med Nemci in Vzhodnimi Evropejci spodbujajo izmenjavo o zgodovini in spominih.

Prihodnji izzivi vključujejo priznanje nemškega trpljenja in iskanje empatije do drugih skupin žrtev. Center proti izgonom v Berlinu bi lahko igral osrednjo vlogo v kulturi spomina. Rezultati najnovejše študije torej ponujajo nove vpoglede v psihološke mehanizme, ki stojijo za kolektivnimi kulturami spominjanja in njihovo družbeno pomembnost.