Psihiatrija pod nacionalsocializmom: zločini in soočanje z zgodovino

Psihiatrija pod nacionalsocializmom: zločini in soočanje z zgodovino

Psihiatrične bolnišnice so v času nacizma postale okrutna mesta umorov. Ocenjuje se, da je najmanj 250.000 duševno bolnih in prizadetih ljudi postalo žrtev brutalnega programa evtanazije. O teh šokantnih dejstvih je v predavanju z naslovom »Po umoru bolnikov« razpravljala prof. Maike Rotzoll, priznana zgodovinarka s področja farmacije in medicine na univerzi v Marburgu. Dogodek je potekal v sklopu serije predavanj Ruperto Carola na Univerzi v Heidelbergu, ki se ukvarja z družbeno relevantnimi raziskovalnimi vprašanji, da bi jih približala širšemu občinstvu. Ta cikel predavanj nosi naslov »1945: Epohalni prag in prostor izkušenj« in ponuja retrospektivno interpretacijo konca druge svetovne vojne ter rekonstrukcijo človeške izkušnje in trpljenja v tem času.

Prof. Rotzol je pojasnil, da je institucionalni psihiatrični sistem v Nemčiji ostal večinoma nespremenjen do psihiatrične reforme v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mahinacije evtanazije in prisilne sterilizacije, v katere so bili dejavno vključeni psihiatri, slikajo temno sliko vloge psihiatrije v času nacizma. Raziskave kažejo, da je bilo več kot 70.000 pacientov umorjenih v centrih za ubijanje med januarjem 1940 in avgustom 1941, pogosto brez osebnega obiska pri psihiatru.

Vloga psihiatrije

Nemška psihiatrija ni bila le pasivna priča, ampak tudi aktivna udeleženka zločinov nacionalsocializma. Približno 296.000 duševno prizadetih otrok in odraslih je bilo umorjenih med letoma 1933 in 1945, del obsežnega načrta za iztrebljanje "manjvrednih" ljudi. Obravnavani sta dve stališči na to temo: eno vidi diskontinuiteto med letoma 1933 in 1945 in psihiatrijo razglaša za žrtev političnih omejitev, drugo pa govori o kontinuiteti modelov in ljudi pred in po letu 1933 ter poudarja aktiven prispevek psihiatrov.

Predpogoji za te zločine so bili v socialnem darvinizmu in evgeniki, ki sta se začela v 19. stoletju. Rasna higiena je bila politično promovirana v Weimarski republiki, s pozivi k »evtanaziji«, ki sta jih že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja oblikovala filozofa Karl Binding in Alfred Erich Hoche. Leta 1933 je bil sprejet »Zakon o preprečevanju dedno bolnih potomcev«, ki je dovoljeval prisilno sterilizacijo invalidov in duševno bolnih oseb.

Povojno obdobje in prevrednotenje

Na desettisoče pacientov ni umrlo le zaradi aktivnih umorov, ampak tudi zaradi malomarnosti ali zdravstvene zanemarjanja v domovih za ostarele. Operacije evtanazije niso bile samo centralizirane, ampak tudi decentralizirane, kar je vodilo v nadaljnje umore v različnih objektih. Kljub razširjenim in sistematičnim zločinom številni vpleteni zdravniki in psihiatri po vojni nikoli niso bili privedeni pred sodišče. Na nürnberškem medicinskem procesu so bili le nekateri, kot sta Karl Brandt in Viktor Brack, obsojeni na smrt.

Kazniva dejanja dolgo niso bila obravnavana. Prve znanstvene študije o vlogi psihiatrije v nacionalsocializmu so se začele šele v štiridesetih letih 20. stoletja, vendar so raziskave zares zaživele šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kompleksno prepletanje ideoloških motivov, medicinskih praks in sistematičnih umorov ostaja temno poglavje v zgodovini psihiatrije, ki vpliva ne le na strokovno javnost, ampak tudi na družbo kot celoto. Serija predavanj na Univerzi v Heidelbergu skozi predavanja posreduje poglobljeno preučevanje teh tem in spodbuja razumevanje zgodovinskega konteksta in človeških tragedij, ki so se zgodile v psihiatričnih ustanovah.

Predavanja cikla predavanj Ruperto Carola potekajo ob ponedeljkih v avditoriju stare univerze. Posnetki bodo kasneje dostopni na heiONLINE, osrednjem portalu Univerze v Heidelbergu. To stalno preučevanje zgodovine psihiatrije je bistveno za ohranjanje spomina na žrtve in učenje iz preteklosti.