Profesor Alois Schifferle: Življenje med vero in znanostjo

Profesor Alois Schifferle: Življenje med vero in znanostjo

Izgubo pastoralnega teologa Aloisa Schifferleja globoko žalujejo mnogi v teološki skupnosti. Schifferle, rojen leta 1945 v Leuggernu v kantonu Aargau v Švici, je končal komercialno izobraževanje, preden se je posvetil teologiji. Od leta 1970 do 1978 je študiral teologijo in filozofijo na Univerzi v Münstru in Univerzi v Innsbrucku ter tako postavil temelje za impresivno akademsko kariero.

Po nekaj letih veroučitelja je Schifferle leta 1981 doktoriral in bil posvečen v duhovnika. Prve pastoralne izkušnje je pridobil kot vikar v Binningenu v kantonu Basel-Landschaft, nato pa je 13 let delal kot univerzitetni župnik v Freiburgu v Švici. To obdobje njegovega življenja je zaznamovala strast do pastorale in teološke izobrazbe.

Akademska kariera

Leta 1993 je Schifferle habilitiral iz pastoralne teologije na univerzi v Freiburgu. Leto pozneje je dobil mesto učitelja za pastoralno teologijo in homiletiko na teološki univerzi Chur. Med letoma 1998 in 2011 je deloval tudi na Univerzi v Eichstättu, kjer je bil od leta 2001 do 2005 dekan teološke fakultete. V tem času se je intenzivno ukvarjal s temami tradicionalizma in fundamentalizma ter objavil številne članke v strokovnih revijah ter strokovne knjige o pastoralni teologiji, cerkveni strukturi in Pijevem bratstvu.

Schifferlejeva habilitacijska naloga je obravnavala biografske raziskave, usmerjene v zgodovino dela, s pastoralne teološke perspektive. Njegova pedagoška dejavnost je obsegala področja skupnostne pastorale, homiletike, bolniške in svetovalne pastorale ter pastoralne psihologije. V teh disciplinah je odločilno prispeval k vzgoji bodočih teologov in pastoralnih psihologov.

Zavzetost in vpliv

Poleg akademskih obveznosti se je Schifferle ukvarjal z izobraževanjem odraslih, vodil cerkvene tečaje ter imel predavanja in pridige. Njegovo članstvo v Konferenci bavarskih in nemško govorečih pastoralnih teologov priča o njegovi aktivni vlogi v teološki skupnosti, ki se ukvarja z aktualnimi izzivi Cerkve.

Zadnja leta je Schifferle živel v Švici, kjer je po dolgotrajni bolezni umrl. Njegova zapuščina se ne odraža le v njegovih publikacijah, ampak tudi v praktični teologiji, na katero močno vpliva njegov pristop. Ta disciplina preučuje samopodobo Cerkve v njenih vsakokratnih kontekstih in izzivih, kar je v skladu z idejami Karla Rahnerja, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavil temelje praktične teologije.

Pastoralna konstitucija »Gaudium et spes« Drugega vatikanskega koncila, ki poudarja obračanje Cerkve k svetu, se je v Schifferletovem delu močno odrazila. Njegovi prispevki k pastoralni teologiji in verskemu izobraževanju ostajajo zelo pomembni in se bodo o njih zagotovo še razpravljali in vrednotili tudi v prihodnjih letih.