Preboj v raziskavah CMT: Novo upanje za živčne celice!

Preboj v raziskavah CMT: Novo upanje za živčne celice!

Raziskovalci na Univerzi v Kölnu in Université d'Angers so v prelomni študiji raziskali mehanizem bolezni Charcot-Marie-Tooth (CMT). Ta bolezen je najpogostejša dedna bolezen živčevja, ki poškoduje živčne poti, ki nadzorujejo gibanje mišic in prenašajo senzorični vnos. Sedanje raziskave se osredotočajo na tip 2A (CMT2A), pri katerem igrajo mutacije v genu MFN2 ključno vlogo. Rezultati so bili nedavno objavljeni v Journal of Cell Science.

Študija kaže, da mutacije v genu MFN2 vodijo do programirane celične smrti (apoptoze), kar na koncu povzroči nepovratno smrt živčnih celic. Do zdaj ni bilo jasno, kako lahko različne mutacije, ki se pojavijo v genu MFN2, povzročijo podobne klinične simptome. Raziskovalna skupina je ugotovila, da te mutacije kažejo skupen vzorec v človeških celičnih linijah, zaradi česar so celice dovzetne za apoptozo.

Mehanizmi in patofiziologija

Meritve markerskih proteinov so pokazale, da se je v vseh pregledanih mutacijah aktivirala celična smrt. Izkazalo se je, da so celično smrt sprožile mutacije v MFN2, če protein ali sorodni proteini niso bili dovolj prisotni. Presenetljivo je, da so povečane ravni proteina MFN2 lahko delno ublažile nekatere disfunkcije. Poskusi na pacientovih celicah so nadalje potrdili te rezultate in pokazali, da bi CMT2A lahko ponudil osrednjo izhodišče za prihodnje terapevtske ukrepe prek signala celične smrti.

Charcot-Marie-Toothova bolezen tipa 2A je avtosomno dominantna motnja, ki lahko prizadene ne le periferni živčni sistem, ampak tudi centralni živčni sistem. Klinične značilnosti te motnje vključujejo progresivno izgubo čutil v okončinah in razvoj pes cavus, deformacije stopala. V zadnjih letih je bilo ugotovljenih več kot 100 patogenetskih mutacij v genu MFN2, vendar razmerje med kliničnim fenotipom in genotipi ostaja nejasno.

Prihodnji raziskovalni pristopi

Študija poudarja, da transgene miši z mutacijami MFN2 kažejo spremembe v porazdelitvi mitohondrijev in primanjkljaje dihalne verige. Te ugotovitve so osrednjega pomena za razumevanje raznolikosti kliničnih manifestacij CMT2A in osvetlitev možnosti za posebne terapevtske posege. Prihodnje raziskave bi morale še poglobiti povezavo med mutacijami MFN2 in smrtjo živčnih celic.

Poleg tega so v literaturi opisane tudi druge mitohondrijske bolezni, kot je Leberjeva dedna optična nevropatija (LHON), za katero so značilne specifične mutacije v mitohondrijski DNA. Ti med drugim kažejo, kako mutacije povzročajo tudi zmanjšano sintezo ATP in povečano sproščanje prostih radikalov, kar vodi v disfunkcijo ganglijskih celic mrežnice. Takšni rezultati bi lahko bili pomembni v prihodnosti za terapije, ki presegajo čiste simptome in obravnavajo osnovne mehanizme.

Na splošno raziskava CMT2A poudarja kompleksne povezave med genetiko, celično biologijo in kliničnimi simptomi. Priložnosti, ki izhajajo iz te raziskave, bi lahko potencialno zagotovile osnovo za nove terapevtske pristope, ki zagotavljajo izboljšano kakovost življenja bolnikov s to pogosto uničujočo boleznijo.