EU načrtuje strožjo direktivo o vračanju: ozadje in posledice!

EU načrtuje strožjo direktivo o vračanju: ozadje in posledice!

Marca 2025 je Evropska komisija predstavila osnutek nove direktive EU o vračanju, katere cilj je pospešiti deportacije zavrnjenih prosilcev za azil. Glede na podrobnosti o uni-goettingen.de Direktiva v veliki meri temelji na nemški politiki vračanja zadnjih let. Načrtovani ukrepi so namenjeni ustvarjanju enotne rešitve za vse države članice EU in temeljijo na »Zakonu o odrejenem vračanju« iz leta 2019 v Nemčiji.

Kar je še posebej eksplozivno, je namera podaljšanja pridržanja do izgona do 24 mesecev, ki je trenutno običajno omejena na največ 12 mesecev. To je povzročilo zaskrbljenost v politični razpravi. Kritiki se bojijo povečanega pridržanja beguncev in migrantov, ki so že tako v nevarnem položaju. V Nemčiji se je število deportacij leta 2024 v primerjavi z letom poprej povečalo za 22 %, medtem ko se je število prošenj za azil zmanjšalo za tretjino, saj zdf.de poročali.

Učinkovitost politik vračanja

Raziskovalna skupina z Univerze v Göttingenu je zdaj objavila preverjanje dejstev o politikah vračanja in prišla do zaključka, da so v sedanji obliki neučinkovite. Vodja projekta prof. dr. Sabine Hess poudarja, da bi bile pravice do dolgotrajnega bivanja veliko bolj učinkovite. To ne bi samo zmanjšalo stresa za migrante, ampak tudi zmanjšalo porabo virov s strani oblasti. Njihova analiza kaže, da politike vračanja od leta 2015 ne samo, da ne vodijo k večji varnosti, ampak lahko tudi kriminalizirajo revščino.

Osrednja teza raziskovalcev iz Göttingena je, da birokratske obveznosti pogosto vodijo v kriminalne spirale. Stroge predpise in sankcije je zato treba pozorneje spremljati, da bi povečali pritisk na migrante.

Postopek vračila

Poleg zakonskih prilagoditev poteka tudi razprava o vzpostavitvi povratnih centrov v tretjih državah. Ti so namenjeni hitrejšemu vračanju zavrnjenih prosilcev za azil. Kot primer je uporabljen albanski model, v katerem azilni postopki potekajo v tujini, vračanje v tretje države pa naj bi potekalo šele po njihovem zaključku. Zavrnjeni prosilec za azil v Avstriji torej ne bi mogel sprožiti novega postopka v Nemčiji, ampak bi bil deportiran v kraj, kjer je prvotno zaprosil za azil.

Vendar strokovnjaki na predlog gledajo kritično. Ostaja nejasno, katere tretje države bi bile pripravljene sprejeti zavrnjene prosilce za azil. Možnost, da bodo deportacije kmalu lahko potekale brez družinskih povezav, je prav tako sporna in bi lahko povzročila, da bi še več ljudi končalo v priporu do deportacije.

Razvoj migracijske politike EU se kaže tudi v vse večji pripravljenosti na izolacijo ljudi. Predsednik Sveta EU Charles Michel je tudi dejal, da bi lahko krili stroške za fizične ovire na zunanjih mejah, kar bi lahko sprožilo razpravo o legitimnosti takih ukrepov.

Trenutna situacija kaže tudi na neenakopravno obravnavo beguncev. Medtem ko so ljudje iz Iraka, Sirije in Afganistana zaprti s povečanimi ukrepi, EU kaže veliko več solidarnosti z ukrajinskimi vojnimi begunci. V nekaterih državah EU so opazili zavrnitve, torej nasilne zavrnitve prosilcev za azil, kar je v nasprotju z zakonodajo EU in Ženevsko konvencijo o beguncih. Nadaljnje analize o teh temah so na voljo na europaimlehr.de.